Improvizacijsko gledališče je oblika gledališke umetnosti, kjer ni vnaprej napisanega besedila, temveč ta nastaja vsakič sproti na osnovi predlogov za teme prizorov, ki jih poda publika. Proces gledališkega ustvarjanja je kolektivno so-ustvarjanje in poteka na mestu samem, ni ponovljiv ter je običajno precej interaktiven. Za improvizirano ustvarjanje so potrebna določena znanja in veščine iz raznolikih področij: razvoj pripovednih veščin (tako samostojno kot skupinsko pripovedovanje), ozaveščanje in uporaba telesa za namene karakterizacije likov ter neverbalne komunikacije in gradnje dogajalnega prostora, prepoznavanje, poimenovanje in vživljanje v različna čustva ter čustvena stanja, predvsem pa odprtost in veščine za sodelovanje in komuniciranje tako s soigralci kot tudi z občinstvom.
Improvizacijsko gledališče kot zvrst gledališkega ustvarjanja v današnjem pomenu besede je nastala in se razvila v 20. stoletju, njeni zametki in prvine pa segajo že v antiko, kot pogost princip ustarjanja pa se je pojavljala tudi v srednjem veku in renesansi.
Gledališka improvizacija je metoda za učenje. Daljši trening s pomočjo principov impro gledališkega ustvarjanja krepi posameznice_ke in skupine za namen ustvarjanja uprizoritvenih dogodkov ali pa v aplikativnem smislu za doseganje različnih socialnih oz. učnih ciljev in krepitev mehkih, komunikacijskih, performativnih ali drugih veščin, znanj in osebnostno rast.
Tako priprava na predstave kot izobraževanje na področju improvizacijskega gledališča potekata v obliki gledaliških delavnic in treningov skupin. Na delavnici se udeleženke_ci različnih starosti sprostijo, igrajo, spoznavajo, opazujejo in ustvarjajo ter se ob tem izražajo ter prepoznavajo in oblikujejo lasten izraz.
